10. dan - 30. julij 2024 Prebudil sem se prezgodaj, a ni bilo zaman. Skozi okno se je prikazalo sonce, ki se je pravkar začelo dvigovati nad morjem. Ko se je predstava odvrtela, sem še malo zadremal. Po zajtrku sva natočila vodo za na pot, opremila kolesi in zapustila nastanitev. Usmerila sva se čisto k obali. Gladina vode je bila mnogo nižja kot minuli večer. Bila je tako nizka, da se je pokazal zelen tepih alg, po katerem so sestankovali galebi. Bilo je zanimivo za gledati, za vohati pa sploh ne. Ne vem, ali so bile alge ali mrtve morske živali. Grozno je zaudarjalo. Na nekaterih mestih je bilo alg manj. Tam sva lahko zagledala tudi nekaj ljudi, ki so se prišli kopati v morju. Midva pa sva kolesarila naprej. Table ob poti so opozarjale, da sva v zavarovanem območju, kjer gnezdijo vodne ptice. Pot je vodila po nekakšnem nasipu z nizko betonsko ograjo na obeh straneh. Zdelo se mi je, kot da sva na pomanjšani različici velikega kitajskega zidu. Nagovoril naju je starejši par, ki je prikolesaril naproti. Seveda ju je zanimalo od kod sva in kam sva namenjena. Povedala sta, da je na mestu, kjer smo se tisti hip ustavili, bilo včasih morje. Še v času Rimskega cesarstva je bilo tako. Gospod je pokazal na stolpa daleč pred nami, ki sta del ostanka nekdanje cerkve. Povedal je, da so tam imeli Rimljani utrdbo. Kraji na rtu polotoka Kent, ki sva jih zapustila, pa so bili otok. Zahvalila sva se za zanimive informacije in šli smo vsak v svojo smer. Kmalu sva prišla prav do ruševin tiste cerkve. Stolpa in pročelje so bili dobro ohranjeni, preostanek pa je bil porušen do tal. Okrog nje je bilo še nekaj nagrobnikov, ki so kazali na to, da je bilo okrog nje nekoč pokopališče. Kar je pisalo na njih, je bilo zelo težko ali nemogoče prebrati. Vklesane črke so bile zelo zabrisane. Ob ohranjenem zidu je bila prijetna senca, kjer sva se za nekaj časa ustavila in odpočila. Imela sva čudovit pogled na obalo. Tam pa so tudi uživali čmrlji, ki so brenčali sem ter tja. Izgledali so večji kot so tisti pri nas. Nekaj časa sva se še vozila ob obali. Nekaj po travnati, nekaj po betonirani podlagi. Oseka je bila še globlja. Nekje je bila v morju dolga peščena sipina. Mnogi so se po njej sprehajali. Tisti najdlje so bili videti le še kot oddaljene pikice. Sonce je pripekalo in sladoled se je prilegel. Ko sem ga naročal, sem imel priložnost vprašati, čemu služijo neštete nekakšne lesene ograje na plaži proti morju. Izvedel sem, da je tam lahko kar močan tok in da s tem varujejo po eni strani plavalce, po drugi pa to, da obala ne ostane brez tistih lepih kamenčkov. Poslovila sva se od morja in zavila v notranjost. Makadamska kolesarska pot je bila ob vstopu nanjo tako zaprta, da sva komaj prišla skozi. Verjetno je bila želja le preprečiti dostop raznim motornim vozilom. Ne vem, ali je to bil umetni kanal, ob katerem sva se vozila, ali struga kakšnega potoka. Dobro pa je bilo vidno, da so bregovi močno namočeni. Jasno je postalo, da ima tudi tukaj velik vpliv gladina morja, ki je bila takrat močno znižana. Tudi nekatere ladjice ob tem kanalu so ostale privezane na suhem in so čakale na plimo. Mirne gozdnate kolesarske poti je bilo prehitro konec. Zamenjala jo je prometna cesta. Šoferjem v avtomobilih se je zelo mudilo. Hrup je bil neznosen. Še dobro, da je bil takšen le kratek odsek. Zmanjalo nama je vode. Imela sva je manj, saj sva dva bidona pozabila pri prejšnjem prenočišču. V nek bar je šel prositi zanjo, jaz pa sem počakal pri kolesih. Uh, kako sva se osvežila s svežo hladno vodo. Še z ledom so napolnili, da se ni takoj segrela. Cesta je postala ozka, da sta se dva avtomobila komaj srečala. Levo in desno je bilo gosto visoko grmovje. Tu in tam se je nad cesto stikalo in bilo je kot v predoru. Po telefonu so me že klicali iz kampa, kamor sva namenjena in vprašali, kdaj bova prispela, saj bi radi zaprli prijave. Prosil sem jih, da nama omogočijo kasnejši prihod. Nazadnje se je cesta kar precej dvigala, k sreči pa ni bila prometna in zadnjih nekaj kilometrov sem sam močneje stopil na pedala in še pravočasno prispel ter uredil formalnosti. Medtem pa je tudi on prisopihal. Ta pot ga je res zelo zdelala. Hitro sem postavil šotor, vanj namestil blazini in spalni vreči, da je lahko legel k počitku.